Kako pogosto pomislimo na lastno smrt, konec tega bivanja in kakšne občutke imamo pri tem? Nam ob tej misli postane neprijetno, nas spreleti srh in preusmerimo pozornost drugam? Zakaj imamo občutek, da bo življenje kar večno? Zakaj pomislimo na smrt šele takrat, ko je naše ali fizično življenje naših bližnjih ogroženo, zaključeno?
Zakaj čakamo tako dolgo, da nas morda bolezen prisili v razmišljanje o kakovosti življenja, o tem kaj nas osrečuje, kaj nam služi in kaj ne, kaj nas dviguje in kaj tlači, kakšno je stanje našega zavedanja, kje se nahajamo na lestvici občutkov, katere informacije nas privlačijo, kaj poslušamo, gledamo, čutimo, vonjamo in okušamo? In predvsem kaj razmišljamo, govorimo in delamo? Zakaj nas šele težke preizkušnje postavijo na pot samorefleksije in ‘aha’ momentov. Kolikokrat slišimo, da so ljudje popolnoma spremenili svoje nazore in preoblikovali vrednote, ko so bili v težki stiski.
Zakaj se že danes ne vprašamo, kaj bi storili, če bi imeli le še nekaj dni, ur življenja? Kaj bi osmislilo tistih nekaj dni bivanja? Zakaj se že danes ne odločimo za Življenje?
Polno živeti
Šele ko se soočimo s svojim prvinskim strahom neobstoja fizičnega, energetskega in mentalnega dela našega bivanja, se nam razkrije paleta drugih možnosti bivanja in tako stopimo na pot joge. Pričnemo odstirati vse plasti našega bivanja in spoznavamo svoje Bistvo. Ki je večno, eno in v vseh prisotno. In ga v različnih religijah poimenujemo na različne načine.
Opazovati sebe, svoj um, vzorce, opuščati kar nam ne služi, se predati in zaupati pomeni, vsak dan zavestno umreti in zato živeti v polnem potencialu zdaj. To spoznanje prinese usklajeno delovanje, razmišljanje in občutenje s tokom, ki dejansko prinaša polno Življenje. In to je joga. Združenje. In le to je edina absolutna pot Ozdravitve. Ko iščemo zdravje se neizogibno srečamo s temi vprašanji, saj življenje sestavljajo telo, um in duša. In vse troje mora usklajeno delovati. Na tej poti spoznamo minljivost fizičnega in sprejmemo to dejstvo kot del Življenja. Zato smrti ni. Je le prehod v novo obdobje, na katerega se je potrebno pripraviti v življenju.
Trenutek smrti je izjemno pomemben. Tisto, o čemer človek misli, ko zapušča telo, določa smer njegove zavesti v svetlobo ali v ponovni krog rojstev.
Priprava na trenutek smrti
Priprava na smrt se začne že dolgo pred njenim prihodom (Kaṭha Upaniṣad 2.18–2.20). Ko razumemo, da je življenje šola zavesti, postane vsak dan priložnost za urjenje uma, srca in duha. Praksa, ki vodi k mirni smrti, je pravzaprav praksa pravilnega življenja.
Najpomembnejše priprave tekom življenja so naslednje:
-
Negovanje mirnega uma (Bṛhadāraṇyaka Upaniṣad 4.4.23)
Vsak dan namenite nekaj časa tišini. Opazujte svoj dih, svoje misli in občutke, ne da bi se z njimi poistovetili. Dovolite jim, da prihajajo in odhajajo. Ko se um nauči mirovanja, bo ob koncu življenja lažje ohranil jasnost. -
Odpuščanje in sprava
Breme zamer, krivde in jeze veže dušo na zemeljsko raven. Pred smrtjo, ali še bolje – že zdaj – odpustite vsem, tudi sebi.
Odpustiti ne pomeni odobriti, temveč osvoboditi srce. Tako se pretrgajo vezi, ki bi sicer zadržale zavest v nižjih sferah. -
Kontemplacija svetlobe
Vsak večer, preden zaspite, si predstavljajte čisto, zlato ali belo svetlobo v središču srca. Dovolite, da se širi in razsvetljuje celotno telo, nato prostor, dokler se ne zlije z neskončno svetlobo, ki vas obdaja.
To je notranja vaja za trenutek smrti, ko se ta svetloba resnično pojavi – kot vrata v Božansko. -
Izgovarjanje svetih besed – mantra (Māṇḍūkya Upaniṣad 1–12)
Mantre, kot so Om, So Ham, ali Om Namo Narayanaya, Om Dum Durgaye Namaha, Om Namah Shivaya, Asato mā sad gamaya, tamaso mā jyotir gamaya, mṛtyor mā amṛtaṃ gamaya ter tudi Gayatri mantra, pomagajo stabilizirati zavest in jo povezati z večnim zvokom resničnosti. Če jih redno izgovarjamo, postanejo zadnji odmev, ki ga um nosi v trenutku smrti.V Bhagavad-giti (8.13) je zapisano:
“Kdor ob zapustitvi telesa izgovori sveti zlog Om in misli name, doseže najvišjo popolnost.”
-
Dihalne vaje (pranajama) Praśna Upaniṣad 3.6–3.8
Um in dih sta tesno povezana. Če obvladamo dih, obvladamo misli. Blaga in enakomerna dihalna vaja, kot je Nadi Shodhana (izmenično dihanje skozi nosnici), pomaga uravnotežiti energijske tokove in umiriti čustva.
Ob koncu življenja ta praksa pomaga, da se prana nežno dvigne iz srca proti glavi, namesto da bi se razpršila. -
Predanost in spomin na Boga
Najmočnejša priprava je notranja predanost – občutek, da nismo ločeni od božanske Ljubezni, ki nas je ustvarila.
Ni treba, da verjamemo v določenega boga ali religijo; bistveno je, da se povežemo z občutkom čiste, brezpogojne ljubezni, ki je bistvo vsega.Ko se ta občutek prebudi, izgine vsak strah, saj razumemo, da ne moremo izginiti – lahko se le vrnemo k Izvoru, iz katerega smo prišli.
Prehod in mir
Ko se prana umakne iz srca, se pojavijo občutki toplote, nato hladnosti v telesu. Zavedanje telesa postopoma izgine. V tistem trenutku je najpomembneje ne nasprotovati, ampak se prepustiti. Dovoliti, da nas tok odnese.
Kakor reka, ki se izliva v ocean, se tudi posamezna zavest združi z neskončnim tokom božanske Ljubezni. To je trenutek resnične osvoboditve – mokše.
Za tiste, ki niso popolnoma pripravljeni, pa ta trenutek pomeni novo rojstvo, priložnost za nadaljevanje učenja in duhovne rasti. Ni kazni, le povabilo, da se ponovno spomnimo, kdo v resnici smo.
Šele ko zavestno v tem življenju spoznamo smrt, postanemo nesmrtni.
Na izobraževanju iz uporabne ajurvede se pogovarjamo tudi o filozofiji, ajurvedski psihologiji, delovanju uma in jogijskem pogledu na različne vidike obstoja.
V centru Ajurjoga nudimo poleg celostne obravnave, čistilnih tehnik, masaž tudi tečaje joge.
Avtorica: mag. Kaja Kastner Yadav, medn. cert. svetovalka ajurvede, učiteljica joge